sex je droga
Pristala sva v postelji. Kaj drugega tako ali tako ni bilo pričakovati. In bilo je fajn! Ne vem, če je bila kdaj predigra tako dolga in niti malo dolgočasna. Ves čas sem čutila mravljince; in to po celem telesu. Neverjetno, kako močna je kemija med nama. V njegovih očeh sem brala kako si me želi in čeprav nisem bila prepričana, da je pametno, če sexava, se nisem mogla upreti. Lahko bi opisala vse umazane podrobnosti, ampak bi čar prejšnje noči verjetno s tem zbledel. Ne morem verjeti, da sva zdržala 2 leti v abstinenci, ko pa je energija, ki se je sproščala med nama tako močna. Kaj vse je spremenil sex z njim še ne vem. Posledice se še niso pokazale, ker je minilo komaj nekaj ur, kar je odšel. Še včeraj sem se spraševala, kaj sploh hočem od njega. Danes vem. Njega. Vseeno kako, le da se takšna noč še ponovi. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi kdaj prišel k meni za cel vikend. Mislim, da če bi pogledala v ogledalo, bi imela še vedno rdeča lica. Ta rdečica se me bo držala cel dan, ker kar zažarim, ko pomislim na njega. Samo čakam dan, ko se spet vidiva. Pa naj še kdo reče, da sex ni droga.
kaj hočem?
V petek sem srečala fanta, kateri mi je že dolgo časa všeč. Šla sva na pivo, se pogovarjala, se smejala in preživela lep večer. Med nama je bila energija, ki je vedno prisotna, ko se srečava. Tista energija, ki jo začutiš, če te oseba resnično privlači. Še isti večer je pustil svojo punco in mi to tudi naslednji dan, ko sva bila na kavi povedal. Ne vem, če je tu kakšna povezava z menoj, ampak upam, da ni, saj se med nama tisti večer ni zgodilo nič. Sedela sva v kavarni, pila kavo in se pogovarjala. Dogovorila sva se, da pride naslednji teden k meni na obisk, saj ne živiva v istem mestu. In danes je ta dan. Čisto sem zmedena, ker ne vem, če sem pripravljena na njega. To bi najboljše razložila, če bi rekla, da imam tremo. Pa ne vem zakaj. Še nikoli nisem bila v takšni situaciji. Nekako še nisem bila nikoli tako živčna kot sem danes. Vsi fanti, ki sem jih spoznala v svojem življenju me niso naredili pol tako zmedene kot me je on. Resnično že premišljujem, da bi vse skupaj odpovedala. Pa kaj naj naredim, ko se pa on tako veseli, da se bova videla. Ne vem, če me je strah, ker vem, da bova ziher pristala v postelji, ali me je strah, da se bo po tem dnevu najin odnos spremenil. Mogoče sem upala, da bi bilo med nama kaj več, kot samo sex, pa saj ne vem niti kaj pravzaprav hoče od mene on. O tem ni bilo nikoli govora. Pa tudi kaj takega vprašati ne bi bilo najbolj primerno. Tako in zdaj sem v slepi ulici. Kaj naj naredim. Prijatelj mi je rekel, da saj ne rabim iti z njim v posteljo. Ampak nekaj v meni mi pravi, da pride točno zaradi tega k meni na obisk. Nekako si ne znam drugače razložiti. Torej, kaj naj naredim, ko pa sploh ne vem kaj hočem. Ali hočem njega, ali nočem. Ali si želim z njim v posteljo, ali ne. In pa najpomembnejše, kaj se bo vse med nama spremenilo. Joj, kako bi bilo fajn včasih videti v prihodnost.
pravila varanja
II. DEL
Varanje je edino početje v odnosu, s katerim si mnogi ne znamo priti na čisto. Ali je dovoljeno ali ni. Ali naj to počnemo ali ne. Ali naj oprostimo, če smo bili prevarani ali ne. Tu si lahko postavimo veliko vprašanj. Nekako pa ni na njih nobenega pravilnega odgovora. Pri varanju je vse odvisno od posameznika in kako si on razlaga to početje. Ali ga tolerira ali zaničuje. Varanje je početje, ki ga družba sicer ne smatra za primernega oziroma etičnega. Pa saj navsezadnje tudi ni pretirano lepo početje. Nekako je tu vedno nekdo, ki ga s tem prizadeneš. ( Vsaj ponavadi, če ni partner enak kot si sam. ) Kakor sem že rekla, če že varaš, potem to počni tako, da te ne dobijo, ali pa sploh ne varaj. Ne pravim, da naj varamo, pravim le , “to kar srce ne ve-srce ne boli”.
Varanje ni nobena umetnost. Pravijo, da varajo večinoma moški. To je larifari. Ženske so prav tako “varalice”, le da so mnogo spretnejše od moških, in jih ti redkeje ob tem zasačijo. Moški ne delajte si utvar, da ste hujši v varanju, ker resnično dvomim o tem. Nekako niste prepričljivi in ženske vas hitreje zasačijo. S tem, da vas hitreje zasačijo, se začne 4. pravilo.
4. Varanja ni brez dokazov! Mogoče bi bilo v tem pravilu primerno povedati eno zgodbico. Zgodbica se začne z menoj in z mojim bivšim, za katerega sem bila prepričana, da me vara, pa nisem imela dokazov. On je seveda vztrajal pri pravilu 2. in je vse zanikal, češ naj mu dokažem preden se delam pametno. Dokazov nisem imela, bil je le tisti občutek, pri katerem se redkokdaj motiš. Torej, sem imela problem. Ali verjamem sama sebi in ga takoj pustim, ali pa se mogoče motim ( da le ni moja slaba vest, ki se igra igrice z menoj ; pravilo 1.) in me v resnici sploh ne vara. Rabila sem dokaze, saj sem hotela biti prepričana in ne v dvomih. Torej sem bila bolj oprezna. Seveda sem ga dobila ob veliki laži z dokazi. Našla sem namreč njegovo majico s fleki od sperme. On je lagal dalje in trdil, da je to antifriz (ja itak) in od tega ni odstopil. Bilo je od mene odvisno kaj bom verjela. Torej sem bila še malo tiho in samo opazovala. V takšnih situacijah je to najboljši način napada. Seveda sem ga videla v različnih neprimernih situacijah. Nisem mu povedala, nisem mu želela povedati in sem ga samo pustila. Razlog: “ne mislim prati antifriza s tvojih majic, sploh pa ne poleti!”
Problem, ki kaj hitro nastane, če dlje časa varaš je ta, da te hitro zanese in postaneš nepreviden. Občutek užitka in občutek moči, da te ob tem nihče ne dobi, te kaj hitro nadzorujeta. In zaradi tega, se še tako dobra varalica ujame v lastno past. Pravijo, da te bo nekdo le dobil ob tvojem početju. In ponavadi je res tako. Varanje je tako kot slava. Enkrat ti stopi v glavo in potem se spozabiš in lahko kaj hitro zajebeš sam sebe.
5. Varanje je “umetnost”, ne zgolj početje. Ja ja , sliši se neumno, ampak, če nisi nikoli varal, sploh ne veš koliko inspiracije in idej potrebuješ, da izpelješ dober plan, da te ob varanju ne zasačijo. Najprej najti nekoga, potem najti primeren prostor. Malo improvizacije je vedno zraven. Najti izgovor, kje si bil in s kom. Kaj si počel in zakaj se nisi oglasil na telefon. Kje pustiti avto. Kje se stuširati, fleki na vratu ( nastali po pomoti). In še mnogo teh stvari. Ni tako preprosto, če nočeš, da te ob tem zasačijo. Kaj pa mislite, kako uspeva poročenim parom furati večletna razmerja ob svojih zakoncih. To je strategija in umetnost varanja. Če si dobro pripravljen, je lahko varanje tvoja druga koža in oseba s katero varaš, tvoj drugi partner. Varanje je najbolj uspešno takrat, ko postane del tebe. Laži, ki si jih izmišljuješ, pa tvoja resnica.
Ponavadi je vedno tako, da človek, ki dobro vara, tudi dobro laže. Verjeno celo tako dobro laže, da na koncu verjame sam v svoje laži. In to sploh ni čudno, kajti , če si se nekaj zlagal, potem te laži ne smeš pozabiti. Če jo pozabiš, so tu dokazi.
6. Najboljše laži so tiste, ki so le malo prikrojene in niso daleč od resnice. Z njimi najlažje živiš svoje vsakdanje življenje in ni si jih tako naporno zapomniti, da se ne bi nekoč izzdal. Ni primerno, če rečeš, da si se učil za izpit. Porabil za učenje en mesec, vsak večer. Potem pa letiš na izpitu. Malo sumljivo. Ali pa si bedak in si se res slabo naučil ( če to partner misli, si imel srečo). Vprašanje ponosa. Raje varalica ali bedak. Bolj primerno je, da so laži manjše ampak malo prikrojene. Torej, če se dobivaš s punco, je tudi teoretično možno, da se skup učita. Zakaj pa ne. Lahko bi bila tvoja sošolka (kaj tvoja punca pozna vse tvoje sošolke). Torej, delna laž. Učita se pri njej, ker je knjižnica prepolna in tam tudi ne morata na “glas diskutirati”. Tudi možno. Učila sta se in šla na kavico, da prekineta napor in se malo spočijeta. Seveda! Malo preveč sta zabušavala in sta za kazen oba pogrnila na izpitu. Tokrat nisi le ti bedak ( sta že dva, ego ni prizadet). Izpit je bil težki, in nisi se dovolj resno pripravil nanj. Bolj verjetno. Punca, ki ti je pomagala pri “učenju”, lahko potrdi, da je bil izpit resnično težji, kot sta pričakovala. (Mogoče celo ne izpadeš kot bedak.) Ampak, najboljše šele pride. Izpit moraš ponavljati, da te ne vržejo s faksa. Haha! Spet se boš moral učiti. S kom je to najboljše, kot pa s kolegico, s katero sta se že zdaj učila in sta “navajena” drug na drugega in imata ža prakticiran “način učenja”. Kdaj boš v resnici opravil izpit, je druga stvar. Ampak, dolgčas pa ne bo.
pravila varanja
I. DEL
Na mojem blogu so se znašla vprašanja o pravilih varanja. Ker imam s tem kar nekaj izkušenj, bi bilo mogoče fer, da jih delim z vami. Mogoče ne bodo v pomoč vsem, ki bi jih poskusili uporabiti. Zagotovo pa ne bodo v pomoč tistim, na katerih se bodo uporabljala. Mogoče pa celo bolj, če jih boste znali uporabiti v vaš prid. Ampak tako pač funkcionira naš svet. Vse kar lahko delim z vami so moje lastne izkušnje z varanjem. Sicer nisem ponosna na svoje varanje, ampak včasih je bilo fajn. Sploh, če nisem imela opravka s svojo vestjo. In tu je prvo pravilo.
1. Ne varaj, če ne znaš s svojimi dejanji živeti. Najhuje je, ko te lastna vest zasleduje. Na koncu postane človek paranoičen in misli, da ga tudi njegov partner vara. Torej, če varamo, pač pogosto dvomimo o partnerjevi zvestobi. Verjamite, preizkušena trditev. K prvemu pravilu spada podpravilo, ki pa je zelo preprosto. Ne pusti, da te vest obvladuje. Sliši se zelo “grdo” ampak , če si že prevaral, ti ne preostane nič drugega, kot da partnerju priznaš svoj greh in se prepustiš njegovi milosti, ali pa stojiš pokončno in sprejmeš svoje dejanje za del sebe in z njim živiš v sožitju. Kar pomeni, da si ne smeš pustiti, da te lastna vest zasleduje. Ni vedno lahko, ampak, kakor kruto se pač sliši, verjamite, čez čas pozabiš, da si sploh kdaj imel vest. Ko prideš do te točke si zajebal in vrata v varanje so ti na stežaj odprta. Seveda, če upoštevaš naslednja pravila.
Da ostane človek brez vesti je zelo težko. Sama sem varala, pa imam še vedno vest. Tu pa tam me je dohitela, ampak nekako sem ji še vedno pobegnila. Seveda je težko gledati človeku v oči in mu prisegati zvestobo, sploh, če si ga prejšnjo noč prevaral. Ampak tu je drugo pravilo, brez katerega se ne da.
2. Laži in stoj za tem kar si se zlagal. Nikakor ne dopusti, da te pri varanju dobijo, sploh pa ne partner. Če pa te že kdo vidi, imej dobro opravičilo. Najboljše je, da si ga pripraviš, še preden te partner izpraša kaj se je dogajalo. Zakaj? Zato, da te ne more presenetiti. Boljše in lažje je najti izgovor kaj si počenjal, kje in s kom prejšnjo noč, kot pa najti razloge, zakaj naj partner vztraja v odnosu z nekom, ki ga vara. Slišala sem že sto izgovorov, ki so si jih ljudje izmislili. Od najbolj butastega pa do najbolj izvirnega. Smešno je edino to, da so vsi delovali. Nekateri so bili preizkušeni celo na meni. In kljub temu, da vem kako funkcionirajo izgovori, sem nasedla na njih. Torej, lažite! Možnost, da vas ob tem dobijo je manjša, kot da vas pustijo, če priznate svoje dejanje.
Seveda to kar pravim ste že vse vedeli. Pa kaj. Kolikokrat so vas zasačili pri varanju? Kolikokrat ste podlegli pritisku izpraševanja? In kolikokrat ste sami priznali? Ne vem, me ne zanima. Nočem se hvaliti. Na ta čas svojega življenja, ko sem svoje bivše fante varala nisem ponosna. Je pa tudi res, da me niso nikoli zasačili, če sem varala; nikoli me niso zlomili v izpraševanju, še najmanj se pa nisem izdala sama. Varanje je igra, ki jo človek zna igrati, ali pa vedno izgubi. Z varanjem ne dosežeš ničesar plemenitega ali časa, s čim bi se lahko hvalil. ( Če pa se že hvališ, se pa kaj hitro izdaš.) Je le dejanje, ki soljudi prizadene, tebi pa prinese malo adrenalina in zabave. Če je to vredno, da zato prevaraš osebo, ki ti zaupa, naj presodi posameznik.
3. Varanje mora biti preverjeno. Ne spuščaj se v nekaj in z nekom v katerga nisi prepričan, da bo tiho o vajinem početju. To pomeni, da kolikor se sliši (kot sem že povedala) grdo, je najboljše varati z osebo, ki je sama v odnosu. Te so ponavadi bolj diskretne, kajti tudi same si želijo, da ji ne bi zasačili. Ali pa varanje z osebo, ki je popolnoma nora na tebe, le da ti nočeš nič več od nje kot seks, kajti resnega partnerja nimaš namena zaradi te osebe pustiti. Vsi pa vemo, da to še ne pomeni, da se ne bi bilo fajn s to osebo zabavati. V takšnih situacijah je najboljša oporna točka, če se kje zalomi ( če ne odneha z izsiljevanjem, da bo vse povedala, če ne boste z njo) je ta, da lahko vse zanikate, kajti vsi vemo, da je ta oseba zaljubljena v vas in da bi naredila vse, da bi se vam maščevala, ker nočete biti z njo.
ena noč
Včeraj sem sanjala o seksu. Minilo je že prekleto dolgo časa odkar sem nazadnje seksala. Nekako ne morem več kar z nekom v posteljo, samo da bi potešila svoje seksualne potrebe. Ampak tokrat je pa že kriza. Saj ne pravim, da so minila leta od dne, ko sem nazadnje seksala. Je pa res, da so minili meseci. In če verjamete ali ne, je vsak dan hujše. Nisem nimfomanka, da bi potrebovala reden seks vsaj par krat na dan. Tega se sicer ne bi pretirano branila, ni pa tako, da bi se mi zmešalo, če bi samo par krat na teden. Tokrat pa so minili že meseci in počasi se bližam momentu, ko se mi bo zmešalo. Sanjala sem, da sem seksala s prijateljem, s katerim si v času budnosti ne morem niti predstavljati, da bi se z njim poljubljala. Najbolj groteskno v sanjah je bilo, da sem si tudi v sanjah želela, da ga ne bi rabila poljubljati . Nič proti prijatelju. Je zelo prijetna oseba, seveda kot prijatelj, ampak tu se tudi vsa domišljija konča. Kaj več ne bi nikoli mogla prakticirati z njim. V sanjah sem se pa strinjala, da seksava, ampak v temi in brez poljubljanja. Groza. Če samo pomislim, da so naše sanje naša podzavest. Kaj bi le rekel Freud na to. Vsekakor je grozno, ko pomislim na sanje. Nekako me je prav strah, kaj bom sanjala danes. Druga najgrozovitejša stvar pa je ta, da so bile to prve sanje po par mesecih. Že dolgo nisem sanjala in potem sanjam nekaj takega. Verjetno sem resnično potrebna in si bom morala nekoga najti, pa čeprav samo za eno noč.
posesivnost
Kako je kaj z žensko posesivnostjo? Od česa sploh pride do tega in ali jo je možno zamenjati z nezaupljivostjo ter ljubosumjem? To me je vprašal moj bivši fant, ker je mnenja, da se bila sama nekoč posesivna in bi naj vedela kako ženske funkcioniramo na tem področju. Pa po resnici povedano ne poznam odgovora na to vprašanje. Tokrat lahko le ugibam. Sama sem zelo posesivna oseba. To bi rada v prihodnje spremenila, ampak ni tako lahko kot bi si človek mislil. Seveda pri meni ni bilo vprašanje, če je moja posesivnost enaka ljubosumju. To je tema čisto zase, ki je prišla na dan, ko sem imela ob partnerju občutek, da mi nekaj prikriva in iz tega se ja razvilo nezaupanje in kaj kmalu ljubosumje. Torej sem ugotovila, da nekako ne znam odgovoriti na vprašanje posesivnosti. Sama sebe nekako zagovarjam z idejo, da sem zato posesivna, ker če je nekaj moje, potem je samo moje in bo tako tudi ostalo. V tem primeru sem zelo posesivna, ampak ne vem, če sem s tem načinom razmišljanja svoje partnerje ovirala v lastnem življenju. Medtem, ko moj bivši trdi ravno obratno. Pravi, da sem ga omejevala s takšnim načinom, saj je imel občutek, da mu kratim svobodo. Torej sem se znašla v slepi ulici. Tokrat potrebujem jaz vaše nasvete, da bom lahko svetovala svojemu bivšemu fantu glede njegove nove punce. Kajti njegovo prvotno vprašanje se glasi, če naj vztraja v razmerju s svojo punco, ki je zelo posesivna. Jaz mu ne znam pomagati, oziroma nočem nič specifičnega reči, kajti še sama nisem prepričana, če je takšno razmerje zdravo ali ne.
“biti samska”
Vse se začne pri fantih in vse se tudi z njimi konča. Nekako ne morem verjeti, da smo punce tako obsedene z njimi. Vse katere poznam si želijo imeti resno vezo. Sploh ne vem, če vejo kakšnega partnerja si želijo, ali si pač samo enega želijo, ki si bo želel njih. Pa ne vem od kdaj smo postale takšne, da nismo več pretirano izbirčne. Nekako se mi zdi, da mora biti moški samo prijazen in vsaj malo simpatičen, pa je že tisti, ki se nam zdi čisto “ok”. No, ne vem. Meni se takšno razmišljanje zdi napačno. Verjetno sem zato tudi samska. Mislim, da tako dolgo časa kot sem tokrat samska, še nisem bila nikoli. Pa po resnici povedano sploh ni tako hudo, če odštejem, da me je v življenju najbolj strah osamljenosti. Pa čisto ok funkcioniram. Mogoče sem res malo žalostna ampak tudi na to se bom privadila. S časoma se človek privadi na vse. Pogrešam tiste malenkosti katere lahko doživljaš samo v dvoje s partnerjem. Pogrešam skupne večere v postelji, pa če tudi to pomeni, da samo skupaj tv gledava. Pogrešam sprehode, pogrešam skupne kavice. Ampak zdaj, ko sem sama vsaj vem kaj mi je všeč v odnosu, ker imam dovolj časa, da razmislim o svojih željah in potrebah. Mogoče je “biti samska” dobra izhodiščna točka, da ženska sploh vidi kaj si v resnici želi in mislim, da ne bi nobeni škodilo, da bi bila malo sama in bi razmislila o svojih željah. Verjetno je tudi to zame v tem trenutku najboljša rešitev. Nikoli do sedaj še nisem bila tako samostojna, pa čeprav lahko priznam, da je kar naporno, ko se zaveš, da si v vsem sam. Na primer, zdaj ko sem zbolela, opažam, kako prav bi mi prišel fant, ki bi skrbel za mene in mi kuhal čaje. Ampak kaj je najboljše v dani situaciji? Ni panike! Sama skrbim zase. Prijatelji mi pomagajo. In sploh ne potrebujem fanta, da se poberem na noge. Nekoč bom že spoznala fanta, kateri bo zame ta pravi, do taktrat se bom pa naučila sama zase skrbeti in bom hvaležna, da imam prijatelje.
Hvala vsem mojim prijateljem, ki mi stojite ob strani!
Murphyjev zakon
Zadnje dni sem v velikem stresu. Vse kar lahko gre narobe; tudi gre. Sploh več ne vem, kje se ta začarani krog začenja in kje konča. Najprej se mi je pokvaril računalnik, nato je šla še tipkovnica. Nadaljevalo se je z avtom. Pa sem že mislila, da ne more biti slabše. Če se lahko pokvarijo takšne stvari…potem tako ne more biti slabše. Pa je bilo. Za piko na i sem se “pokvarila” še sama. Zbolela sem. Torej sedim doma za računalnikom, za katerga sem porabila velik del prišparanega denarja. Pišem na novo tipkovnico. Sicer je občutek tipkat po novih tipkah super, ampak tipkam hkrati po denarju, ki ga mi primanjkuje. Zjutraj sem se peljala v popravljenem avtu, katerega reparatura mi je povzročila rdeče številke na računu. In ko sem prišla do zdravnika in si mislila, da se tako ali tako da vse popraviti, mi ta pove, da z zdravjem le ni tako preprosto. Dal mi je ukaz, da ne smem delati in da moram ostati v postelji vsaj en teden. Zdaj, ko bi najbolj potrebovala, da zaslužim denar, ki sem ga porabila. Pa pravi zdravnik, da je vse skupaj povezano s stresom, katerega imama zadnje časa več kot preveč. Kako fajn bi bilo, če bi vse skupaj minilo in bi lahko na vse slabe stvari, ki se mi dogajajo, preprosto pozabila. Tako pa moram biti doma, da lahko še bolj premišljujem, da se mi godi krivica. Nisem srečna, stvari mi grejo narobe, pa še zbolela sem. Torej, kdaj se vse to konča? Kdaj se bom pobrala in lahko začela spet normalno funkcionirati? Sploh pa nem, zakaj se morajo pokvariti materialno drage stvari, kot da bi morala še finančno občutiti kako zajebano zna biti življenje. Torej le držijo Murphyjevi zakoni, ter ostali razlogi, da gredo stvari narobe.
Murphyjev zakon
Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo.
Izreki o posledicah:
1. Nič ni tako lahko, kakor se zdi.
2. Vsaka stvar vzame več časa, kakor si mislil.
3. Če obstaja možnost, da gre narobe več stvari, bo šla narobe tista, ki bo povzročila največ škode.
4. Če obstajajo štiri možnosti, da gredo stvari narobe, in si se izognil vsem štirim, se bo takoj pojavila še peta možnost.
5. Vse stvari same od sebe težijo od slabšega k še slabšemu.
6. Ko se lotite nečesa, se vedno izkaže, da je treba prej opraviti še kaj drugega.
7. Vsaka rešitev rojeva nove težave.
8. Nič ni varno pred bedaki, ker so bedaki tako iznajdljivi.
9. Narava je vedno na strani skritih slabosti.
10. Mati narava je kurba.
Murphyjeva filozofija:
Smehljaj se…, jutri bo slabše.
Murphyjeva konstanta:
Materija je vedno poškodovana premo sorazmerno s svojo vrednostjo.
Kvantizacijska revizija Murphyjevega zakona:
Vse gre narobe hkrati.
O’toolov komentar Murphyjevega zakona:
Murphy je bil optimist.
Zymurrgyjeva sedma izjema Murphyjevega zakona:
Če dežuje, potem lije.
Bolingov postulat:
Če se dobro počutiš, ne skrbi. Minilo bo.
Silvermanov paradoks:
Če gre lahko narobe tudi Murphyjev zakon, bo narobe tudi šel.
Gattusova razšititev Murphyjevega zakona:
Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.
Zakon optimizma in pesimizma:
Optimist verjame, da živimo v najboljšem vseh možnih svetov. Pesimist se boji, da je to res.
Coit- Murphyjevo stališče o moči negativnega pristopa:
Ne more se zgoditi, da bi bil pesimist prijetno presenečen.
Ducharmejev predpis:
Priložnost se vedno pojavi v najslabšem trenutku.
Fluggov zakon:
Ko hočeš potrkati po lesu, ugotoviš, da je svet narejen iz aluminija in plastike.
Drugi Chrisholmov zakon:
Ko gredo stvari dobro, vedi, da bo šlo nekaj narobe.
Izreki:
1. Ko stvari preprosto ne morejo iti slabše, se zgodi prav to.
2. Kadar se ti zdi, da gredo stvari na boljše, si nekaj prav gotovo prezrl.
življenje je tvoje
Ne morem verjeti koliko ljudi je nesrečnih samo zato, ker so samski. Sama sem ena izmed njih in vedno bolj se zamišljam nad seboj, da je takšno razmišljanje napačno in da ga moram spremeniti. Kako naj bom srečna v odnosu, če ne znam biti srečna sama s seboj. O tem je napisano veliko knjig. “Najprej moraš imeti rad sebe, da imaš lahko rad druge.” Sama sem prebrala nekaj takšnih knjig. Začelo se je s knjigo “Življenje je tvoje” od Louise L. Hay. Podarila mi je jo prijateljica, ker je bila mnenja, da potrebujem malo motivacije, da najdem sama sebe. Knjiga ni naredila sama po sebi nobenih čudežev. Spremenila je samo moj pogled na sebe in to zelo pozitivno. Sama se si kupila še eno njeno knjigo “Nikoli ni prepozno” . Takšne knjige ljudje radi kritizirajo, saj so mnenja, da so “lari fari”. Po svoje imajo prav. Sama sem vse stvari o katreih piše Louise na nek način vedela, samo včasih sem pozabila na njih, ko bi jih najbolj potrebovala. Ob branju te knige so prišle na dan in bilo mi je lažje. Kadarkoli sem potrta in razočarana nad mislijo kako se moje življenje odvija, preberem knjigo in mi je lažje. Če je to samo “lari fari” , moram priznati, da sem vesela, da mi pomaga. Torej le ni vse tako brezveze. Ljudje potrebujemo nekaj, kar nas spomni na stvari, ki jih sicer poznamo, ampak včasih na njih pozabimo. Torej, če potrebuješ motivacijo ali tolažbo, če misliš, da si nesrečen, preberi kakšno njeno knjigo. Ne pravim, da bo knjiga naredila čudeže, pravim le, da lahko pomaga. Ne zanikam, da včasih zaspim po dolgih urah razmišljanja, da sem nesrečna in ob tem imam pogosto solze v očeh. Včasih se zbudim in občutek osamljenosti še vedno ni izginil, pa čeprav pravijo, da je z jutrom svet lepši. Zadnje dni se pogosto počutim osamljeno in nesrečno. Zato razumem, zakaj si ljudje tako želijo imeti nekoga ob sebi. To si tudi sama želim. Ampak kako naj bomo z nekom srečni, če nismo srečni sami s seboj. Tu bi rada dodala samo eno misel Louise.
“Ljubezen pride, ko jo najmanj pričakujemo, ko je ne iščemo. Lov za ljubeznijo nikoli ne prinese pravega partnerja. Ustvarja le hrepenenje in nesrečo. Ljubezen ni nikoli zunaj nas. Ljubezen leži v nas.”
poljub
Neverjetno kako je lahko boleče videti bivšega z njegovo novo punco. To se je meni zgodilo včeraj. Videla sem ga, kako se sprehaja z deklico; z roko v roki. Ne vem, če je bil poljub, ki je kaj kmalu po našem srečanju sledil, namenjen meni, kajti bilo je več kot očitno, da se hoče pred mano pohvaliti, češ da si je našel punco. Poljubil jo je tako, da je ob tem gledal mene. Haha! Ne vem, če bi bila jaz še vedno tako srečna po poljubu, kot je bila ona, sploh če bi vedela, da poljub ni bil iskren. Kako tudi, če je ob tem gledal mene in ne njo. Ne pravim, da ni bil namenjen njej, temveč, da je bil bolj postavljanje pred mano in upanje, da bom ob pogledu na njega, kako poljublja drugo postala ljubosumna. To mu je tudi uspelo, ampak ne v smislu, da sem ljubosumna, temveč razočarana kako hitro si je našel drugo. Še bolj pa verjetno prizadeta, da me hoče z takšnimi otročjimi dejanji narediti ljubosumno. Navsezadnje nisva več v osnovni šoli. Bila sva par, imela sva se rada in bilo nama je lepo. Žal se stvari spreminjajo in najina ljubezen se je ohladila. Temu je sledil razhod in konec najinega skupnega življenja. Tri leta sva bila skupaj. Živela sva skupaj. In po vsem kar sva dala skupaj skozi, me on sredi ulice pusti gledati, kako srečen je z drugo in kako me je prebolel. Pa srečna sem za njega, da si je našel punco s katero je srečen. Rada ga imam in privoščim mu, ampak ne bi rabil biti tako neobziren do mene. Sploh, ko ve, da mi je bilo ob najinem razhodu zelo hudo in da sem si bolj kot kar koli drugega želela, da do njega ne bi nikoli prišlo. In potem ta poljub. Moški, moški, moški. Kaj so takšne stvari res potrebne? Kaj je res tako fajn občutek, ko vidiš nekoga kako trpi? Jaz tega ne razumem. Ne vem zakaj ljudje to počnejo. Ne vem zakaj je on to naredil. Vem samo, da čas celi rane in da bo prišel dan, ko se bom ob pogledu na njega, kako poljublja drugo, nasmejala in mu pokazala “palec gor”. Takrat, ko on tega ne bo opazil, bom vedela, da je resnično srečen. In takrat, me poljub ne bo prizadel, kot ta, ki je bil verjetno namenjen meni, da me ob pogledu nanj spomni, kaj sva nekoč imela midva.
