“biti samska”
Vse se začne pri fantih in vse se tudi z njimi konča. Nekako ne morem verjeti, da smo punce tako obsedene z njimi. Vse katere poznam si želijo imeti resno vezo. Sploh ne vem, če vejo kakšnega partnerja si želijo, ali si pač samo enega želijo, ki si bo želel njih. Pa ne vem od kdaj smo postale takšne, da nismo več pretirano izbirčne. Nekako se mi zdi, da mora biti moški samo prijazen in vsaj malo simpatičen, pa je že tisti, ki se nam zdi čisto “ok”. No, ne vem. Meni se takšno razmišljanje zdi napačno. Verjetno sem zato tudi samska. Mislim, da tako dolgo časa kot sem tokrat samska, še nisem bila nikoli. Pa po resnici povedano sploh ni tako hudo, če odštejem, da me je v življenju najbolj strah osamljenosti. Pa čisto ok funkcioniram. Mogoče sem res malo žalostna ampak tudi na to se bom privadila. S časoma se človek privadi na vse. Pogrešam tiste malenkosti katere lahko doživljaš samo v dvoje s partnerjem. Pogrešam skupne večere v postelji, pa če tudi to pomeni, da samo skupaj tv gledava. Pogrešam sprehode, pogrešam skupne kavice. Ampak zdaj, ko sem sama vsaj vem kaj mi je všeč v odnosu, ker imam dovolj časa, da razmislim o svojih željah in potrebah. Mogoče je “biti samska” dobra izhodiščna točka, da ženska sploh vidi kaj si v resnici želi in mislim, da ne bi nobeni škodilo, da bi bila malo sama in bi razmislila o svojih željah. Verjetno je tudi to zame v tem trenutku najboljša rešitev. Nikoli do sedaj še nisem bila tako samostojna, pa čeprav lahko priznam, da je kar naporno, ko se zaveš, da si v vsem sam. Na primer, zdaj ko sem zbolela, opažam, kako prav bi mi prišel fant, ki bi skrbel za mene in mi kuhal čaje. Ampak kaj je najboljše v dani situaciji? Ni panike! Sama skrbim zase. Prijatelji mi pomagajo. In sploh ne potrebujem fanta, da se poberem na noge. Nekoč bom že spoznala fanta, kateri bo zame ta pravi, do taktrat se bom pa naučila sama zase skrbeti in bom hvaležna, da imam prijatelje.
Hvala vsem mojim prijateljem, ki mi stojite ob strani!
hladen kot špricer
Je možno, da fantje hitreje prebolijo izgubljeno ljubezen kot ženske? Včeraj sem šla malo v nočno življenje. Kako tudi ne, ko pa je bila noč čarovnic. Tako kot je rekel moj prijatelj je bila včerajšnja noč samo za prave ženske – čarovnice. Pa sem šla pogledat kako se ameriški obredi odvijajo pri nas. Neverjetno! Mesto je bilo polno! In kako tudi ne sem med vsemi ljudmi prepoznala svojega bivšega fanta. Tako srečenega ga nisem še nikoli videla. Skakal je okoli in se smejal. Če ne bi imel ušes bi bil hamburger. Kar zmrazilo me je. Misel na to, da me je videl in ostal pri tem hladen kot špricer, je bila še bolj boleča. Kajti jaz sem se ob pogledu na njega spomnila vseh lepih trenutkov in v sebi sem začutila bolečino ob izgubi. Mogoče sem bila še toliko bolj sentimentalna ker je danes dan mrtvih. Kaj pa vem. Vsekakor je šel mimo mene, s tistim neumnim nasmeškom na obrazu in me pozdravil, kot da sva kot otroka pasla ovce. Kaj je to normalno? Po treh letih veze, po skupnem stanovanju in ljubezni sem za njega zrak. Zakaj potem jaz še vedno nisem pozabila vseh skupnih trenutkov in zakaj mi je ob misli na njega še vedno prijetno. Kot kaže moški lažje pozabijo preteklost ali pa lažje skrivajo bolečino. Sicer bi mi bilo ljubše, da mu ne bi bilo vseeno, ker potem bi vedela, da sva nekoč bila srečna, ne pa da se sprašujem, če me je imel sploh kdaj rad.
moški vs. ženska
Pred kratkim sem spoznala eno lušno punco. Tako res simpatično. Sicer sama palim na moške, ima ona nek poseben čar, ki me je popolnoma prevzel. Za sekundo sem celo pomislila, da sem se izgubila v svoji usmerjenosti do moških. Sicer si ne morem predstavlajti, da bi prestopila črto in menjala moške za ženske. Ampak problem je, da sem se res malo zmedla.
Saj ni tak, da še nikoli nisem bila z žensko. To že , ampak nikoli mi ni bila nobena tako simpatična, da bi se igrala z mislijo, da bi lahko bila lezbijka. Tokrat pa sem malo v dvomih. Sprašujem se, če bi lahko menjala kurca za pičko. Mislim, da ne. Verjetno bi vedno pogrešala nekaj trdega med nogami.
Ko greš zvečer ven v kakšno diskoteko ali klub pogosto vidiš kako se punce med sabo poljubljajo. Vedno se sprašujem, če je to samo provokacija namenjena osvajanju moških, ali je to nekaj bolj intimnega med puncami samimi. Verjetno zmaga prva trditev, ker dvomim, da je toliko lezbijk med nami. Ampak še bolj zanimivo bi bilo vedet zakaj to počnejo. Samo zaradi provokacije? Kaj so moški res tako nori na ženske, ki se med sabo lizarijo? Predpostavljam, da ja, ker namreč vsak tretji tip sanjari in fantazira o seksu v troje. Pa sploh ne vem kaj vidijo v tem. Velika večina sploh ni sposobna obvladat ene ženske, kaj šele dveh. Nekaj se trudijo, samega uspeha pa ni kaj dosti. Itak da ne, ko pa vse poteka kot, da bi gledal nek slab pornič. Ne, ne hecam se.
Res sem mnenja, da imajo moški probleme zaradi porničev. Tam vidijo kako moški nategne žensko in to posnemajo. Juhu, kak zanimivo! To pa res paše ženskam. Vse kaj tam vidijo je tak dolgočasno. Nič čudnega, da so ostali brez domišljije v postelji, ko pa bulijo porniče do onemoglosti. Sploh ne zanjo več uporabljati svoje domišljije. Nič čudnega, da se punce na plesišču poljubljajo. Kaj ni to nekaj popolnoma vsakdanjega v porniču? Torej je možno, da punce tudi preveč gledajo porno filme?
Nekje sem slišala, da je vsak pornič poniževalen do žensk. Toliko, kot sem jih jaz vidla, se strinjam, da so bili vsi. Žal mi je, da jih večina posnema in ne uporablja lastne domišljije v postelji. Nič čudnega, da včasih ženska pomisli, da bi moškega zamenjala z žensko.
čustveno varanje
Aha. To je tema. Kaj je čustveno varanje? Oziroma kaj sploh je varanje? Je varanje seks z drugo osebo? Kaj, če pri seksu ni nobenih čustev? Je poljubljanje z drugo osebo varanje? Kaj, če ob poljubu nismo nič čutili? Je varanje gledanje drugih žensk oziroma moških? Kaj, če nam je ta oseba, ki je šla mimo resnično privlačna in ob pogledu na njo pomislimo še na kaj specifičnega? Je varanje, če mislim na drugo osebo? Kaj, če mi je ta oseba res všeč? Mene osebno ta vprašanja resnično begajo. Ko imam fanta, od njega pričakujem zvestobo. Seveda to pomeni, da ne seksa z drugo, da je ne poljublja in da ne misli na njo. Ampak kaj pomeni za koga zvestoba in kaj šteje pod varanje. Edino kar lahko danes naredimo je to, da si povemo svoja pravila. Kajti, mene moti, če moj fant gleda druge. Nekako je ljubezen postala zakomplicirana. Svet se je spremenil. Nekatere stvari in dejanja, ki jih je nekoč skoraj večina smatrala za nesprejemljive, so danes nekaj samoumevnega. Sploh, ko gre za seks. Kako naj torej vemo, kaj je etično in moralno sprejemljivo pri varanju, če pa sploh ne vemo kaj je varanje. Kako naj zahtevamo od partnerja stvari za katere ne vemo, če so dovoljene ali ne. Nekako si moramo sami ustvariti podobo sprejemljivega. Sedaj pa pride ta del, kateri se mi zdi, da spada pod čustveno varanje. Ko si enkrat ustvarimo svoja pravila glede varanja, ko se odločimo, kaj je za nas varanje in vemo katere stvari smatramo pod varanje, se ljubezen zakomplicira. Ni namreč nujno, da se bosta oba strinjala z enakimi pravili. Tako na koncu sklenemo kompromis. Kaj nam je dovoljeno in kaj ne. Ponavadi nam ni dovoljen seks in poljubljanje z drugo osebo, medtem, ko pa je gledanje in razmišlanje o drugih dovoljeno. Ampak, ko pride do tega, da partner razmišla o drugih “osebah” se ponavadi ne konča s tem, da reče :”Kako lepe oči ima.” Ampak se večinoma malo bolj prepusti domišliji. Sploh, če pomislim na moške. Ne vem, če ljudi motijo takšne misli, ampak meni osebno ni všeč, če moj fant misli na druge. Je to čustveno varanje? Ne vem. Vem pa da me je čustveno prevaral, kajti od partnerja pričakujem zvestobo in ne to, da misli na druge ženske ob meni. Ga bom zato pustila? Verjetno ne. Pa ne zato ker me ne moti, da misli na druge. Verjetno samo zato ne, ker mi tega ne bo nikoli povedal. To pa je varanje. In čustveno tudi, ker so moja čustva v igri.
ko zaljubljenost mine
Počasi imam dovolj vsega tega sranja s fanti. Ko je človek zaljubljen je vse tako lepo. Enkrat pa zaljubljenost mine in se moraš dokončno odločiti za ja ali za ne. Komaj takrat se človek pokaže kakšen je v resnici. Oziroma takrat ga komaj lahko vidiš s pravim realnim pogledom, ki ni zaslepljen od ljubezni. Slišala sem, da je človek zmožen tri leta producirati hormone zaljubljenosti. Potem pa je od obeh partnerjev odvisno kaj bosta naredila, ko ta hormon poide. Ne hecam se, to je res znanstveno dokazano! Ko je človek zaljubljen se poveča količina razpoloženjskih hormonov in endorfinov v telesu. Torej imamo vsi možnost biti zaljubljeni tri leta. Zakaj torej vstrajamo v vezah, v katerih nas zaljubljenost mine že po nekaj mesecih. Če pa jo lahko imamo dalj časa. Ko zaljubljenost preide v ljubezen, se količina hormonov v telesu zmanjša. Vendar, če smo s partnerjem srečni se lahko spet dvigne. Kaj ni boljše tri leta kot pa tri mesece? HALO? Ne se hecat. In kaj nam to sploh pove o nas samih. Potem že ni ta oseba “prava”. Kajti, če bi bila, bi svoje hormone do konca oželi. In bi zaljubljensot prešla v ljubezen. Ne pa tako kot večina pravi, da je zaljubljenost minila in prišla je rutina. Rutina ubija. Kaj ni že dovolj, da je življenje samo po sebi večinoma rutina. To nam ni potrebno še v partnerskem odnosu. Ampak žal je tako. Vsi odnosi postanejo s časom rutina. Temu se je zelo težko izogniti. Ampak ni potrebno, da se rutina prične po treh mesecih. Torej kaj je najbolj pametno storiti? Najti nekoga, s katerim bosta resnično zaljubljena in vama ne bo nikoli uspelo dokončno porabiti razpoloženjskih hormonov in endorfinov. Tako bosta večno srečna in zaljubljena. Pa tudi veza ne bo nikoli postala rutina. Kako je to sploh možno? Drug drugemu pošiljajta pozitivne impulze in si tako dvigujeta razpoloženjske hormone. Če se imata rada to sploh ne bo problem.
vau
Citiram kolega : “pa dej baba….spet padaš v isto sceno….no… saj je to tvoj problem….ampak vseen….spet si obsedena s tipom…jebiga….saj dokler sama ne boš pogruntala, ti itak noben ne more dopovedat…bi te samo upozoril na to…” VAU! Kriza! Saj ima prav. Pri meni je ponavadi tako. Ko pride nekdo mimo, ki mi je všeč, takoj padem na njega. Kriza! Pa ravno temu se hočem izogniti. Ampak dokler se ne oglasi ta kolega, vedno drvim v odnos. Na koncu ugotovim, da to ni to in spet je vse zasrano. Spet se znajdem v istem vlaku, ki vozi skozi isti tunel. Vse veze začnem prehitro. Mogoče zaradi strahu, da bi bila sama. V odnosu potem ponavadi nisem srečna, vsaj ne za dolgo časa. Tega početja se popolnoma zavedam in vem da ni dobro zame. Namreč, nobeden od teh moških ni to, kar bi si resnično želela. Je pa res, da če ga kljub vsemu “vzamem”, potem vsaj nisem sama. Nekako rabim nekoga, da imam občutek, da delim svoje življenje. Pa ne mislit, da nimam prijateljev. To že! Samo, če imaš resno vezo, je to nekaj čisto drugega. Zato, se moj kolega tudi tako jezi na mene, ker on je mnenja, da naj bom raje sama, kot da drvim v odnos z nekim tipom samo zaradi občutka osamljenosti. Saj ne pravim, da se moti. To dela večina žensk. Tak kot vedno pravim, za moške ne vem če to tudi drži, ampak da ponovim, za njih se ne sekiram preveč. Torej se sprašujem, kako lahko premagam ta strah, da bom ostala sama. Niti približno ni tako, da ne bi našla nekoga, če bi si želela, samo kaj, ko se takoj prvemu, ki me želi in mi je simpatičem takoj prepustim. Na koncu, ko pa ugotovim, da on ni to kar sem si želela, pa imam še paniko, kako ga naj pustim. Saj se vsak tak odnos na koncu itak konča. Problem je le v tem, da porabim precej dragocenega časa za neumne stvari in se zaradi njih še navsezadnje obremenjujem. Pa to sploh ne bi bilo potrebno. Kaj je res tako naporno reči odnosu “ne”? In zakaj smo potem tiho? Upam, da se tega lahko odvadim, ter se naučim zahtevati od sebe, da vzamem le tisto kar me bo osrečevalo, ter da znam oditi, ko me začne onesrečevati.
“vse se vrača, vse se plača”
Ne spomnim se, da bi kdaj v življenju kakšno dejanje resnično obžalovala. Sicer so bila nekatera res grda in mi je žal, da so se nekatere stvari zgodile tako kot so se. Vendar sem mnenja, da so se že morale. Pač, življenje ima svojo pot in vsaka stvar, ter vsako dejanje, ja za nekaj dobro. Tudi, če so dejanja “slaba” so potrebna, da se mogoče iz njih nekaj naučimo. Čeprav, bi se o tem dalo diskutirati. Ampak ob tem se mi poraja vprašanje, če se mi bodo slabe stvari, ki sem jih naredila povrnile. Nekako se mi zdi, da se vse povrne. Vse kar je človek naredil dobrega in kar je naredil slabega. Vse pride okoli. Strah me je, da sem na vrsti jaz, da se mi slabe stvari povrnejo. Kot, da je “usoda” prav čakala kdaj se mi lahko najhuje maščuje. Recimo, da si v preteklosti varal. Kaj to potem pomeni, da ko se enkrat sam resnično zaljubiš in si svoji ljubljeni osebi popolnoma predan in zvest, da te potem tista oseba prevara, da se stvari postavijo v tehtnico? Da je pravici zadoščeno? Torej, če sem bivšega fanta prevarala, me bo fant, ki ga imam sedaj in ga imam rada prevaral, ker se vse vrača? Kaj ni to zgolj vraževerje? Sicer imam s tem, da se stvari vračajo in plačajo izkušnje, ampak upam, da so to zgolj naključja. Ampak, če so to zgolj naklučja, zakaj potem toliko ljudi verjame v ta “naključja”? Kaj se hočemo kaznovati, ker smo soljudjem storili slabe stvari? Mogoče pa je res nekaj na tem. Predpostavimo, da pravilo “vse se vrača, vse se plača” drži. Kako potem prekinemo ta krog? Kako naj vem, da so se mi vse stvari povrnile. No slabe, pri dobrih si verjetno ne bi delala preglavic. Zakaj mislim na to? Zato, ker imam fanta, ki ga imam rada in se mi vedno bolj zdi, da se hoče moje življenje postaviti v tehtnico. Torej, kako se takšne stvari uredijo? Moram resnično počakati do “konca”, da bom vidla, če je tehtnica v ravnovesju, ali se lahko krog prekine preden se sploh začne? Mislim, da je že prepozno, kajti svoja slaba dejanja sem že naredila, zdaj lahko samo čakam, da jih odplačam, čeprav resnično upam, da sem jih že odplačala v preteklosti. Kajti potem sem v “ravnovesju s pravico” in se naj ne bi imela ničesar bati, da se vrne. Ampak tu je še vedno moj fant in njegova “tehtnica”. Pa smo spet v začaranem krogu.
Hello world!
Welcome to WordPress.com. This is your first post. Edit or delete it and start blogging!
